šporke riči…

Včeraj sva z mojo drago obiskala pustno povorko na Ptuju, tako kot sicer zdaj že 3 leta zapored. Prišli tudi njeni, pa smo si zadevo skupaj ogledali. Mene osebno sicer najbolj fascinirajo tradicionalne maske in  te si ogledam, ostalo vse pa me niti ne zanima. Kurenti -svaka čast, bilo jih je ziher skoraj kakšnih 1000 - pa orači, pokači in še kar nekaj zanimivih šem in skupin iz drugih slovenskih pokrajin, pa seveda tudi iz kar nekaj drugih držav (Črna gora, Bolgarija, Makedonija, Hrvaška,Avstrija, Belgija…).Kot že rečeno, predvsem stari dobri korant je spet pokazal, zakaj je pust doma na Ptuju in v okolici!!!

Kar se tiče drugih skupin in mask, ki niso spadale med tradicionalne in ki so pač predstvaljale kakršenkoli dogodek iz aktualnega dogajanja, pa so me mogoče še zganili pirati iz Stojncev; izjemno veliko dela je blo treba vložit v vse kostime, pa pravo leseno ladjo na kolesih.Drugače pa nič kaj posebnega in domiselnega, če se osredotočim na vse ostalo. Tudi pričakovana družina Strojan je seveda sodelovala na povorki in prav ti so pri meni povzročili odhod iz te povorke. Trop napol pijanih primitivcev je namreč nič kaj domiselno kuril gumo na traktorski prikolici, kar je zakadilo in zasmradilo vso ulico, ampak to še ni bilo najhujše. Najhujše se mi je zdelo, da so s sabo nosili dve napol oskubljeni, stari kokoši. Vse v redu pa prav, pust pa norčije gor ali dol, vendar zakaj je treba v to človeško demonstracijo norosti na tako krut način vpletati še nič krive in nič vedoče živali? Če bi omenjeni dve kokoši nosili ali vozili s seboj v kakih kletkah, ok, bi še razumel, ampak da so jih nosili kar tako, pod pazduho, jih vpričo folka tam prijemali za noge, jih vrteli, jim vlivali vino v kljun in podobne bedastoče, to je pa višek! Bedast in poneumljen folk pa se je seveda ob omenjenih demonstracijah primitivizma režal na vse grlo… Žalostno! Kaj je tako jebeno smešnega pri tem, da odpreš kljun nemočni živali ki je 100krat lažja od tebe in ji vliješ v kljun deci vina? Kaj je tako jebeno smešnega pri tem, da ji pred bedasto množico porineš prst v rit, taista množica pa ob tem pada v trans od smeha? Folk je čedalje bolj bebav in poneumljen, doživlja delirij ob porivanju stare in napol oskubljene kure… Da kozlaš! In prav to je povzročilo moj odhod in tudi odhod moje drage in njenih s te povorke. Protesten, samo naš, glavno da smo mi vedeli, zakaj odhajamo!

Še ena stvar me je zmotila: čedalje večja komercializacija dogodka samega namreč. Na vsake tolko je bilo v povorki mogoče opaziti gručo mladcev in mladenk, oblečenih recimo v škatle za napisom, primer : AMIS - postanite tudi vi del naše družine ali pa recimo konvoj vozil zavarovalnice Generali z napisi “pokličite polico”, zraven avtov pa se hodile privlčane hostese ali kako naj imenujem dekline, ki so delile bombone tam prisotni otročadi. Beda! Smo na povorki ali na reklamni akciji zavarovalnic in internetnih ponudnikov??

In še za konec ena kritika tudi na račun sicer vedno dobrih korantov: opazil sem, da so si njihove kožuhe začele nadevat tudi dekleta; nimam sicer nič proti ženskam - nasprotno, zelo jih imam rad - ampak kolkor je meni znano, korantovo opravo bi naj nosili le mladi in še neporočeni moški. V tem je ravno poanta vsega. Mislim, da se smisel koranta s tem razvrednosti. To je pač moje mnenje.

Torej, letos me je že omenjeni karneval oz. povorka po eni strani pozitivno, po drugi zelo negativno presenetila. Škoda, da nisem posnel in nalimal nekaj fotk o stvareh, o katerih sem pisal. Še bom šel, a le na tradicionalni del, to sem trdno odločen. Ker vidim, da je svet res bolj in bolj nor!!!

http://www.youtube.com/watch?v=J5D99xg7y8s

Danes posvečam jutranji zapis svoji veliki ljubezni. Vse je razvidno iz spota…

Tekaškega treninga namreč. Včeraj sem po enomesečnem počitku prelaufal cel 1,5km!Haha! V bistvu je šlo za kombinacijo hitre hoje in teka, ampak ok, je bil pa začetek po enomesečni prisilni pavzi. Pokostnica ni bolela, sem pa nekaj ur po treningu začutil občasno rahlo prekoče zbadanje v tem predelu in prav tako občasno rahlo zbadanje v predlu ahilove tetive.

Ja, težko je, ko si kar zasvojen z endorfini, s tekom takorekoč, pa moraš kar neankrat prenehat. Še posebej je težko psihično breme takrat, mnogi vzdržljivostni športniki padejo kar v depresijo. Pri meni na srečo ni bilo tako hudo, sem imel občasno napade slabe volje zaradi tega, ni pa bilo tako hudo, da bi zapadel v kakšno depro.

Zdaj samo upam, da se bolečine ne bodo ponovno pojavile. Začetek mora biti postopen, začeti moram z majhnimi obremenitvami, zelo kratkimi razdaljami, ki bodo proti mojim običajnim treningom pravzaprav kaplja v morje, ampak jebat ga, če začnem nogo in telo nasploh spet preveč mučit in prehitro stopnjevat pretečene kilometre, bo spet jeba. In prisilni počitek v končni fazi oz. najslabšem primeru… Čaka me pa še ena pomebna naloga; izgubljanje odvečnih kilogramov namreč!Nekaj sem si jih nabral že prejšnje leto, prav tako zaradi konstantnih težav s poškodbami in bolečinami, nekaj pa dodal še zdaj. Hudo je, ko si vajen obilnejših obrokov, pa kar naenkrat moraš mirovat. Saj ko treniraš vsakodnevno oz. redno, takrat ni problema. Je pa jeba, ko moraš nehat. Takrat kile kar poskočijo. In jaz, ki imam v genih to, da rad dobro jem in da zelo uživam v hrani, se pa še težje kontroliram, mi je to slaba točka. Poleg tega mam v genih tudi to, da se zelo hitro zredim. Kak dan se morda malo bolj nažiram pa - paf! - drugi dan se zgodi da mam tudi do dve kile več!

Upam, vseeno, da mi bo uspelo usresničiti vse začrtano, se spet vrniti na svoj prejšnji ritem, pridobit izgubljeno formo in vzdržljivost ter spet uživati v teku!

Zajebana je poškodba pokostnice, ugotavljam. Po 14-dnevnem počitku in abstinence od teka sem v soboto spet poskušal malo tečti, a brezuspešno, sekajoča bolečina v goleni še ni minila. Pojavila se je spet pri teku. Šit! Odločil sem se, da podaljšam tole abstinenco čez ves februar in se posvetim drugim rečem. Probam malo shujšat ali kaj takega. Ampak je zajebano, ko je človek zasvojen z endorfini!

Skušal sem prilepit sliko majice, dobljene na LJ maratonu leta 2005, po prelaufanih 42km.

 Imel sem tudi malo buren vikend zaradi pokvarjenega hladilnika. Kako lahko crkne 4 mesece “star” hladilnik? Kakšno robo delajo to dandanes? Jebemti, moja ta stara dva mata hladilnik od Gorenja že 15 let, pa nikoli ni blo niti ene okvare, midva z mojo drago pa sva v treh letih kupila že drugega in evo, tudi ta crkne. Taprvi je pa crknil 2 meseca po izteku garancije! Če jaz ne bom nekomu šel v Merkur glave odtrgat…

Novo leto, stari problemi! Končno konec cirkusa, kolobocij okrog vseh teh praznikov in život se spet vrača v stare tirnice. Skrajni čas! To, kar se dogaja ob teh “praznikih”, vsako leto čedalje bolj, presega že vse meje dobrega okusa.  Da ne govorim o pirotehniki! Včeraj sem se počutil ko da sem kje na fronti, leta 93 v Dalmaciji in ne na praznovanju oz. pričakovanju prihoda novega leta. Salut!

Je ena navadna pizda! Vsaj v odnosu do svojih podrejenih. Kolerik z nezadostno izobrazbo, kajti za njegovo delovno mesto je zahtevana večja izobrazba, kot jo ima on! Jaz povsem izpolnjujem pogoje za svoje delovno mesto. In v mojem oddelku še kakih 50% mojih sodelavcev. Pa kljub temu nam na vsake tolko zagrozijo z zmanjševanjem števila zaposlenih v našem oddelku in pred nekaj meseci grožnjo tudi uresničili; sodelavca so premestili na delovno mesto, za katero je zahtevana za kar dve stopnji nižja izobrazba, delo pa zelo težko in dobesedno umazano. Ker premestitve ni sprejel, je bil odpuščen. Kljub temu, da na to delovno mesto recimo niso premestili kakšnega takega iz našega oddelka, ki ne izpolnjuje kriterijev, kar se izobrazbe tiče. Ker premeščeni in kasneje odpuščeni sodelavec jih je izpolnjeval, pa bil kljub temu premeščen. In iskreno povedano, tudi jaz tega delovnega mesta ne bi sprejel in to niti pod razno! Za april oz. maj nam pa šef že napoveduje novo zmanjševanje zaposlenih v našem oddelku ( naj omenim še to, da smo javni zavod, torej državni uslužbenci ). Me prav zanima, kdo bo tokrat letel in kakšni bodo tokrat kriteriji. Največji problem je, da so delavci, ki povečini ne izpolnjujejo kriterija zahtevane izobrazbe za to delovno mesto, povečini starejši od 55 let, kar pomeni, da jih zakon še ekstra ščiti pred premestitvami oz. odpuščanjem. Ni pa prav, da nam delovna mesta zasedajo tudi ljudje, ki bi brez problema preživeli tudi na svojih kmetijah, ker so karakteristike našega dela takšne, da kljub priznanemu 8-urnemu delovnemu času dejansko dnevno delamo cca. 4 ure in sicer deljeno. To si pa lahko privoščijo tudi takšni, ki hkrati imajo doma še bolj ali manj velike kmetije. Kar ni prav! In tako se spomladi teoretično lahko zgodi, da bom brez službe ostal jaz, ki razen stanovanja v bloku nimam ničesar svojega in nikakršnega sekundarnega vira preživetja, službo pa bo obdržal sodelavec, ki ima doma zraven tega, da hodi v službo še skoraj 100 glav goveje živine!

Naš šef je pa zgodba zase: tip ima cca. 700 jurjev neto plače, do penzije mu manjka še pa le kakšno leto. Če bi bil fer, bi rekel, ok fantje, dokupil bom to leto ali dve (ker keša mu itak ne manjka, saj poleg službe in dobre plače obdeluje še srednje veliko kmetijo ) in se spravil v penzijo, ter prepustil svoje mesto enemu od vas, pa bi bilo vse ok; zmanjšalo bi se število zaposlenih, on bi pa užival v penzionu. Ampak tip, po domače povedano bo “vlekel” dokler bo lahko, jasno… Ker mu sistem in zakon to dopuščata. Ker sistem in zakon nista naravnana v tej smeri, da bi selekcionirala med tistimi, ki imajo doma še kakšen vir preživetja ( kmetija ) in tistimi ,ki razen svoje flata v bloku nimamo prav ničesar! Je to prav???

Salut

Po prežurani nedelji sem danes poskusil odlaufat kakih 11km, pa ne gre. Alko in tek na dolge proge oz. alko in resen trening enostavno ne pašeta skupaj! Uspelo mi je prelaufat le kakih 4,5km, potem pa sem nehal. Ni šlo več. Bil sem ko cunja, brez energije, noge težke, glava ne tam, kjer bi morala biti in sem raje nehal. Bolje nehat, kot se mučit. Jutri odidem v fitness, ki je v teh “zimskih” mesecih prav tako pomemben del mojih priprav na spomlad in v četrtek poskusim odlaufat kakšen daljši tek. Z upanjem, da bo boljše, kot je bilo danes!

Ja, priprave na maraton niso hec! Po obširnem bazičnem treningu, ki ga izvajam prav zdaj, sledi specialni trening, ki bo sestavljen iz bolj koncentriranih enot, večkrat tedensko in z obveznimi dolgimi mučnimi razdaljami ob vikendih (cca.30km teka).

Vsako tele ima svoje veselje, pravijo in moje veselje je prav tek, že kar lepo število let. V vročini, dežju, vetru, pa strupeni zimi, vedno se odpravim ven, na asfalt, med polja ali na stezo… Kljub astmi, ki mi je včasih zadevo kar lepo zagrenila, a mi zdaj že lep čas ne nagaja več. Pa pridejo raznorazne poškodbe, ko ne moreš tečt, pa si ves na trnih in komaj čakaš, kdaj boš spet lahko navlekel nase tekaške cunje in športne copate, ter se odpravil na tek. Večina ljudi ima nas, tekače, za čudake, če ne že kar norce; nenazadnje je pogled na človeka v “španarcah” ob robu ceste res mogoče nekoliko smešen, groteskten, še posebej ob kakem slabem vremu, recimo dežju ali mrazu ali tudi v hudi vročini, pa zgodnjem jutru ali poznih večernih urah… Na nas prežijo včasih tudi psi, pa podivjani vozniki, čeprav smo kot pešci prav tako udeleženci v prometu, pa se nekateri nestrpneži tega ne zavedajo. Žal!

Vendar bom vedno v življenju hvaležen sam sebi, da sem si po letih sedečega načina življenja izbral ta šport: postal sem čisto drug človek, če se primerjam sam sabo iz let, ko sem se tudi jaz smejal in norčeval iz prav takšnih ljudi, kot sem sedaj sam. Postal sem bolj umirjen, tudi moje zdravstveno stanje se je bolj ali manj izboljšalo in kar je najbolj pomembno, izjemno sem si dvignil samozavest! Nikoli si nisem mislil, da po določen obdobju ukvarjanja s športom - katerimkoli verjetno, a ker jaz pišem o teku, govorim pač o tem- torej nikoli prej si ne bi mislil, da nekaj takega lahko v tolkišni meri vpliva tudi na dvig samozavesti in izboljšanja lastne samopodobe! In če si zadovoljen sam s sabo, te tako jemlje tudi okolica! To kar lep čas občutim tudi na lastni koži in odločil sem se, da bom tekel, dokler mi bo to omogočeno in dokler bom dovolj zdrav, saj je navsezadnje tek tudi šport, ki je materialno eden izmed najmanj zahtevnih; vse kar rabiš so dobra oblačila, ki jih dobiš v vsej malo bolj založeni športni trgovini ter predvsem dobri specialni tekaški copati, ki so pri tem športu pravzaprav edini omembe vreden strošek. Sam recimo letno obrabim cca. 2 para tekaških copat, kar znese kakšnih 50.000 SIT.

Torej, tekel bom, dokler bom lahko, ker si  brez tega življenja enostavno več ne predstavljam, niti slučajno!

Salut

Me je že strah prihajajočega decembra in vsega, kar je s tem povezano; Miklavža, Božiča, Dedka Mraza, Novega leta… Vsak čas se bo tudi na vseh medijih začela kampanja v zvezi s tem in s tem tudi nebroj reklam vsak dan. Božična akcija tu, akcija tam, novoletni popusti tu pa tam, da ne omenjam vseh vprašanj v stilu ” ste že pomislili, kaj boste kupili za božično darilo svojim najbližjim?” in podobno… Vsepovsod bomo spet bombardirani s takimi in podobnimi glupostmi, december pa se po zaslugi totalne skomercializiranosti družbe sprevrže dobesedno v ludnico. In folku se utrga. To pa zato, ker je 90% folka pobebjenega s strani veletrgovcev in njihovega psihološkega pritiska, ki ga prefinjeno izvajajo ves čas… In ker glupi folk hoče biti čimbolj podoben bedasti in plehki zahodni civilizaciji ter junakom iz ameriških nadaljevank in filmov. Ki jim je ob prihajajočih praznikih edina preokupacija nakupovanje daril, s tem obdarovanje in pričakovanje “St.Claus-a”, ki včasih - vsaj po na TV videnem sodeč - meji že na obsesijo. In mi gre na kozlanje, ko opažam, da je vse to z vsakim letom bolj pristono že tudi pri nas!

Ker se počasi bliža drugi krog lokalnih volitev, - v tistih občinah, kjer župan ni bil izbran v prvem krogu - sta danes v našem “malom mistu” imela oba kandidata zastonjski šank s seveda nepogrešljivim volilnim golažem…Ups, eden je krmil folk s kislim zeljem in pečenicami… Oba sta imela ta cirkus vsak na svojem koncu, aktualni župan in hkrati kandidat na Glavnem trgu, ta drugi, izzivalec, če se izrazim po boksarsko, pa nedaleč vstran od mene, pri Mercatorjevem velecentru., oz. pred njim. Ta drugi z zastonj špricarji, pa golažem, kot sem že rekel in tamburaši, napol pijanimi zmrzujočimi penzionisti, ki so veselo šibali dalmatinske komade a-la Ta divna splitska noč, Čiribiribela Mare moja itd… Hehe, v centru Prlekije. Bil sem pač mimoidoči, na poti iz fitnessa me je pot vodila mimo. Kaj je nudil aktualni župan, pa se na lastne oči nisem prepričal, samo povzemam dobljene iformacije.

Lokalni petelinčki so pač začeli drugo rundo. Z golažem in seveda nepogrešljivimi špricerji. In eni in isti pijančki, ki so zdaj seveda prišli na svoj račun, so se celo dopoldne veselo selili od enega šanka do drugega, saj sta med sabo bila oddaljena cca. 500m. Ali pa še manj. In vsak je ponosno gledal okrog sebe, tudi obubožani kmetavzarček, ki ga na videz poznam, se je počutil velepomembnega, saj mu je izzivalec segel v roko in ga povprašal po zdravju, upajoč in računajoč na glas dotičnega kmetavzarčka-pijančka. Ne vedoč , da dotični sploh ni iz prave občine ampak iz sosednje občine, ki je svojega novega župana dobila že v prvem krogu…:)

Skratka, nekateri doživljajo svojih 5 minut ob takih komedijah, pijejo in pojedo golaž pri obeh šankih, volijo pa potem…? Ko bi znao, hehe. Saj prav tako, samo zdi se mi škoda keša, ki gre v ta namen, keš, porabljen za te brezvezarije bi blo bolj pametno podarit v dobrodelne namene, kakšni revni družini, malo poslikat, se dat objavit v lokalnem cajtngu in po moje bi bila to boljša samoreklama za nadobudne kandidatke kot primitivizem a-la golaž in kisli špricer!

Salut

Prazniki so mimo: Dan reformacije alias “noč čarovnic” in seveda Dan mrtvih. Noč čarovnic? Kako pobebjeno ameriško, komercialni praznik, praznik trgovcev in dan, ko naj bi čarovnice… Kaj? Letele v nebo? Čarale in koga začarale, priklicale prekletstvo nad koga ali kaj? Pravzaprav niti to ni več Noč čarovnic, vse bolj postaja to Helloween… Zamerikanizirati in podebiliti je seveda treba vse, tudi tole kretensko noč čarovnic, ki naj bi po besedah M. Alkalaja bila pravzaprav zadnji dan maja ali aprila po običajih nekih naših prednikov; poganskih verjetno. In tale z ZDA prinešena Noč čarovnic oz. Helloween naj bi verovanjih naših poganskih prednikov naj ne bi bila to, za kar so jo naredili naši trgovci ob asistenci pobebjenih potrošnikov, ampak naj bi šlo za noč duhov pred praznikom vseh svetih, dnevom, ko naj bi se po mišljenju naših poganskih prednikov najbolj zbližala svetova živih in mrtvih. Ampak za podebiljenega slovenskega potrošnika je seveda najbolj pomembno, da na ta večer izdolbe bučo, jo postavi na ograjo ali stopnišče ali balkon, ter po možnosti vtakne sebe ali svoje froce v kupljeno čarovniško opravo. In se opravi “proslavljat” ta praznik, ne vedoč, čemu sploh služi. Saj je glavno, da je in, da je tam, kjerkoli pač, na kakšni grajski veselici. Da po ameriško “proslavlja” ta komercialni praznik… Ker povprečen Slovencelj seveda dela v tej smeri, da je čimbolj podoben svojim bebastim vzornikom onkraj luže, na vseh ravneh.

Druga stvar je dan, ki sledi dnevu po tem skomercializiranem prazniku, Dan mrtvih. Ki naj bi bil dan, ko bi bili v mislih nekako z našimi pokojnimi, tistimi, ki so nam bili za časa njihovega življenja bolj ali manj blizu… Pa tudi to vse bolj postaja oz. je že postal praznik živih in še posebej praznik rivalstva; v tej smeri, kdo se bo na pokopališču prikazal z lepšo ikebano, z lepšimi rožami in z več svečami. Kot da ni pomembnejši sam prihod na kraj počitka naših rajnih, trenutek povezanosti z njimi in misel na njih. Žal se dokazano z najrazkošnejšimi ikebanami in šopki kitijo osebki, ki to storijo zgolj 1x ali 2x letno. Ki gredo na britof samo zaradi drugih… Pokazat svoje kurčeve razkošne in drage ikebane, kot da je to merilo za kvaliteto spomina in odnosa do njihovih lastnih mrtvih. Žalostno! In zato me že kar strese ob misli na prihajajoče praznike, katoliški božič in Novo leto; tudi ta dva praznika sta zaradi potrošniške mrzlice, ki ju iz leta v leto bolj spremlja, izgubila svoj pomen in čar. Totalno! Ker se vse kolobocije okrog tega začnejo še pred začetkom samega meseca decembra in zaradi tega sama praznika, ko prideta, izgubita že ves svoj čar. Vse je do takrat že zlajnano, stokrat prežvečeno in ljudske glave že prenasičene od vsega, kar spremlja prihod teh praznikov. Vsaj moja glava in ziher še katera! Že na začetku decembra bi se zato rad umaknil kam v samoto, najraje na kakšen samotni otok in tam v miru preživel ta čas, ki naj bi bil namenjen prej vsemu drugemu, kot jebenemu letanju po veleštacunah in jebenemu stokrat precenjenemu obdarovanju… Kot da je srčna želja odvisna od cene darila! Kot da ni pomembnejše, kar prihaja iz srca in ne iz denarnice…Ampak žal je vse bolj pomembno, da se ob teh praznikih čimbolj praznijo denarnice, konstano in vztrajno pa tudi skomercializirane slovenske glave!

Salut